Prispevki

Slovenski razvojni izziv: prehod v inovacijsko družbo (II)

Ključna področja krožnega prehoda

Slovenski razvojni izziv je prehod v inovacijsko družbo, ki bo omogočila tak radikalen prehod prek preobrazbe poslovnih modelov na vodilnih gospodarskih področjih.

Katere so prednostne dejavnosti krožnega prehoda?

Glede na prej izpostavljene zunanje dejavnike in notranje danosti to zadeva najprej področje mobilnosti, torej transport in logistiko v najširšem pomenu besede. Kako bo Slovenija postala trajnostno logistično središče in vozlišče v regionalnem in vseevropskem smislu?

– Izprašujmo naprej: kaj to pomeni za razvoj cestnega omrežja, železnice, letališč, pristanišča?
– Je lahko drugi tir zanimiv za sosednjo Italijo kot sovlagateljico, ali bomo še naprej vztrajali na podmeni tekmovanja med severnojadranskimi lukami?
– Kako lahko obvladamo onesnaževanje in spodbudimo najprimernejšo prevozno infrastrukturo ter energetsko rabo?

Z energetskega in širšega družbenega vidika je TEŠ 6 zagotovo spomenik neuspehu prehoda v inovacijsko družbo v prvih dvajsetih letih neodvisnosti države.

Treba se bo radikalno preusmeriti k obnovljivim virom, temu prilagoditi upravljanje energetske infrastrukture, predvsem električnega omrežja, in razrešiti dilemo o prihodnosti jedrske elektrarne.

Vse to zahteva odločitve na državni ravni in na ravni ključnih urbanih središč. Uresničitev razvojne poti v slovenski “one thing” gre prek področja upravljanja virov in prostorskega načrtovanja ter preusmeritve gospodarskih politik: fiskalne (od obdavčenja dela k obdavčevanju nesmotrne in nezdrave (po)rabe materialov in energije) in industrijske (pametni razvoj infrastrukture, “pametna specializacija” ter razvoj potrebnih znanj in sposobnosti) k spodbudam za prehod v krožne proizvodno-porabne poslovne modele.

Področje biološkega ciklusa se dotika upravljanja gozdov in spodbud za proizvodnjo hrane doma, ki sledi načelu ničelnega kilometra in je neposredno povezana z ohranjanjem krajine in razvojem trajnostnega turizma. Prav razvoj zadnjega je v veliki meri povezan z opredelitvijo transportno-logističnega kompleksa in energetske prihodnosti.

Osrednji strateški gradnik je krožna preobrazba industrijskega sektorja, kar lahko poveča produktivnost in dodano vrednost. Železarne, ki so že danes najbolj “krožne”, farmacevtska in predelovalna industrija, segment dobaviteljev – majhnih in srednjih proizvodnih podjetij – predstavljajo ključen del gospodarstva.

Avtomobilski in gradbeni grozd, kemijska, papirna, predelovalna in druge industrije potrebujejo jasen okvir v obliki signalov in prej izpostavljenih politik. Potrebujejo predvsem povečan pritok človeškega in finančnega kapitala.

Zasnova središča znanja za krožno tranzicijo

V tem kontekstu je še bolj kot vprašanje svežega kapitala izziv postati središče znanja ter skrbno ravnati z ljudmi, ključnim virom za razvojni preobrat. Lega na kulturno-političnem prehodu je velika priložnost in tveganje obenem. Celoten izobraževalni sistem in razvoj znanosti sta ključnega pomena za izpolnitev prehoda v inovacijsko družbo.

V povečevanju kakovosti izobraževalnega sistema, ciljnega povečevanja naložb v znanost je ključ za preobrazbo države, iz katere danes pamet odhaja ali pa se zadrži kot na nekakšni periferni prestopni postaji, na poti k destinaciji znanja in inovacijskih sposobnosti. Ne nazadnje, izobraževalni sistem je polje neizogibne prenove družbenih vrednot. Na koncu bo vendarle odločal “software”, ne “hardware”, torej znanje za izkoriščanje materialnih potencialov, ne potenciali sami. In ključni prvini krožne tranzicije sta sodelovanje in razvoj sposobnosti zanj. V tem kontekstu sta digitalizacija in četrta industrijska revolucija nujni kompetenci, ne več točki razlikovanja.

Prehod v inovacijsko družbo kot politični projekt

Razvojni problem torej ni čim bolj uravnotežena alokacija prioritet in s tem resursov, ki naj pripeljejo blaginjo. Pravi izziv je prehod v inovacijsko družbo, ki naj temelji na radikalni opredelitvi za prehod v krožno gospodarstvo, prednostno naravnan na preobrazbo na štirih prej izpostavljenih področjih: logistika in transport, energetski sistem, biološki ciklus in krožna preobrazba industrijskega sektorja. Tej kaže podrediti razvoj institucij in družbenih podsistemov za zagotavljanje potrebnih virov, politik in ukrepov, ki bodo ta razvojni prehod omogočali.

Zato ugotovimo, da je prehod v inovacijsko družbo velik politični projekt: priložnost za umne in pogumne hkrati. Izpeljati ga je mogoče le s širokim zavezništvom in podporo vseh naprednih družbenih silnic. Pri tem sta ključni dve triadi vrednot. Prvo, ki vključuje resnico, pravico in znanje, dopolnjuje druga: odprtost, sodelovanje in voditeljstvo. Prva se nanaša na javni dialog, medije in novinarstvo, na sodni sistem ter izobraževanje in znanost. Druga se začne z družbenim odpiranjem in umeščanjem v osrčje Evropske unije in opredelitvijo vloge Slovenije v njej. Na naš “one thing” čakajo tudi vsi drugi partnerji.

Slovenski razvojni izziv prehoda v inovacijsko družbo lahko črpa iz zgodovinskega zgleda Irske iz 80. let, ki je izobraževanju dala prednost pred gradnjo infrastrukture in gradila na svoji zemljepisni legi ter kulturno-zgodovinskih danostih. V smislu osredotočenja so zelo uporabni zgledi Nizozemske, Danske ali Finske, ki vse spadajo med najnaprednejše evropske države na področju krožne tranzicije. Kazalec je torej obrnjen proti nam samim, tako kot se zgodi Mitchu (Billy Crystal) ob koncu pogovora o skrivnosti življenja s Curleyjem (Jack Palance) v filmu City Slickers (Mestni frajerji).

Onkraj globalne negotovosti, še ne povsem zaceljenih ran odhajajoče gospodarske krize in naraščajočih okoljsko-družbenih neravnovesij se izrisuje nova svetovna ureditev, nekakšen globalni kastni sistem. Mesto celotnih družb v njem bo v bistveni meri določeno z uspešnostjo prehoda v inovacijsko družbo v kontekstu novega, bolj vzdržnega ekonomskega sistema. Ta ne bo le trajnosten, bo tudi krožni.

Če gledamo na prihodnost z upanjem, lahko zapišemo, da smo na pragu novega humanizma. Onkraj krožnega prehoda je vendarle človek, ne računalnik ali robot. Zgodovinsko obdobje humanizma v evropski zgodovini so oblikovali močni vodje in misleci. V tem smislu se lahko zanesemo, da se zgodovina mora ponoviti.

 

 

Objavljeno na Siol.net, avtor besedila: Jurij Giacomelli, Četrtek, 4. 5. 2017; 0.01

Slovenski razvojni izziv: prehod v inovacijsko družbo (I)

Izberimo eno stvar in se je potem držimo

Razumeti, kateri razvojni problem rešujemo, predstavlja vsaj polovico rešitve.

Se spominjate filma City Slickers iz leta 1991 z Jackom Palanceom in Billyjem Crystalom v glavnih vlogah? Naslov filma, ki je nastal istega leta kot država Slovenija, bi lahko prosto prevedli v Mestni frajerji. V njem kavboj Curly (Palance) mestnemu frajerju Mitchu (Crystal) med dvotedensko gonjo goveda čez planjave ameriškega jugozahoda pojasni skrivnost življenja.

“One thing.” – “Ena stvar,” reče Curly. “Držiš se je, vse drugo ne pomeni ničesar.”

In katera je ta stvar, vpraša Mitch.

“To pa moraš ugotoviti sam.”

Posnetek tega dialoga si lahko ogledate tukaj:

Slovenska država ima po izhodu iz gospodarske krize novo priložnost, da s smelim razvojnim ciklusom ujame najrazvitejše države v Evropi. Prehod v inovacijsko družbo kljub nekaterim dobrim izhodiščem v prvih dvajsetih letih samostojnosti ni bil uspešen. Skušnjave tranzicije, otopelost družbenih institucij, pomanjkanje kolektivnih izkušenj, ideološke delitve, nemara pa tudi pomanjkljiva kulturna podstat, pomešana z zgodovinsko pogojenim refleksom po zapiranju, ter pomanjkanje prave politične volje so zagotovo med ključnimi vzroki za to. Zdaj, ko je gospodarska rast spet tu, ko se na novo izrisuje ustroj Evropske unije in se svet globalno preureja z veliko naglico, opredelitev za razvojni priključek k najrazvitejšim ni le priložnost, ampak tudi neizogibna nuja. Skupaj z Evropo in svetom se spreminja tudi naša država. In nekaj se bo zagotovo zgodilo. V Evropi in na planetu več hitrosti, koncentričnih krogov, v katerih se porazdeljujeta samobitnost in družbena blaginja, še nikoli ni bilo pomembneje biti razvojno uspešen zato, da lahko krojiš svojo usodo.

 

Objavljeno na Siol.net, avtor besedila: Jurij Giacomelli, Sreda, 3. 5. 2017; 0.01

Vizija Slovenije 2050 v smeri »Gospodarskega modela za blaginjo«

Leta 2050 bo Slovenija sinonim za: učenje za življenje, inovacije (tudi družbene), zaupanje, identiteto in kakovost življenja. To je vizija naše države, kot jo vidijo državljani. »A veliko se bo potrebno še pogovarjati,« pravi Timotej Šooš, voda projekta Strategija razvoja Slovenije na Ministrstvu za razvoj, strateške projekte in kohezijo. Sicer bo, doda, brez implementacije »vse skupaj ostalo le – halucinacija«.

Vizija Slovenije 2050 je prvič nastajala na povsem drugačen, inovativen in vključujoč način in ne v nekem ozkem krogu modrecev. Novembra 2015 je skupina petdesetih državljanov, predstavnikov različnih področij slovenske družbe, na tridnevni delavnici z naslovom »Prihodnost ni daleč. Slovenija 2050« prispevala k oblikovanju prvega osnutka vizije Slovenije do leta 2050.

 

Nato so sledile delavnice po regijah, ki se jih je lahko udeležil vsak državljan, ki je čutil, da bi pri tem sodeloval. Skupaj je svoj čas in poglede prispevalo preko 350 ljudi iz vseh regij in različnih starostnih, izobrazbenih in poklicnih skupin. Rezultat je bil – zelo veliko praktičnih in izvedljivih predlogov in idej, kakšno Slovenijo želimo. Z analizo ni bilo težko izluščiti najpomembnejših področij.

Šooš pravi, da so vse aktivnosti za pripravo vsebine dokumenta – Vizije 2050 –zdaj že zaključene. Javno pa bo dokument predstavljen zgodaj jeseni, ko bo Slovenija prvič v svoji samostojni zgodovini dobila jasno in črno na belem zapisano vizijo, ki so jo oblikovali državljani.

Vlada se bo seznanila in jo uresničevala
»Vlada se bo z vsebino dokumenta seznanila. V besedilo pa ne bo posegala ali ga spreminjala. To tudi ne bo še en nov dokument, ki ga bo sprejela. Se bo pa zavezala, da bo vizijo uresničevala,« pojasnjuje sogovornik.

bled-6-april-2016_2.4

Alenka Smerkolj, ministrica za razvoj, strateške projekte in kohezijo v pogovoru s Sibilom Svilanom, predsednikom uprave SID Banke (levo) na delavnici Vizija Slovenije 2050 na Bledu, 6. aprila 2016.

Dokument ima eno stran, vizija pa pet ključnih gradnikov: učenje za življenje, inovacije (tudi družbene), zaupanje, identiteta in kakovost življenja. Kaj pravzaprav prinašajo?

Timotej Soos_300x160 frame

Timotej Šooš, vodja projekta Strategija razvoja Slovenije

Timotej Šooš pojasnjuje, da državljani učenje za življenje razumejo širše kot zgolj znanje veščin in spretnosti. Predvsem si na tem področju želijo več širine in znanj, ki bodo Slovenijo usmerila v razvoj, napredek in blaginjo. »Če ponazorim to s krožnim gospodarstvom, učenje za življenje pomeni, da se učimo in spremljamo ter smo odprti za koncepte, ki lahko ekonomiji pomagajo do boljše družbe,« pravi.

Družbene inovacije
Inovativnost, ko je zapisana v Viziji 2050, opisuje Šooš, gre preko meja zgolj tehnološke inovativnosti. Poudarek je na institucionalnih in družbenih inovacijah. Državljani si želijo takšnih sprememb v družbi, ki bodo imele pozitiven učinek na njihova življenja. In kot primer navede sharing ekonomijo (ekonomijo deljenja) in inovativni poslovni model – car sharinga. Ta prinaša na eni strani razbremenitev okolja, ker manj vozil pomeni manj izpustov, na drugi pa tudi razbremenitev družinskega proračuna, saj je nakup lastnega vozila dražji kot souporaba vozila le takrat, ko ga potrebujemo.

Kultura sodelovanja in medgeneracijske obljube
V pogovorih z državljani se je pokazalo še, da nam na vseh ravneh manjka zaupanja. »Če zaupanja ni niti med institucijami samimi, je težko pričakovati, da bodo tem istim institucijam državljani pa zaupali,« izziv in s tem povezane spremembe nakazuje Timotej Šooš. Predvsem bo za napredek na tem področju potrebno spodbuditi kulturo sodelovanja na vseh ravneh in skleniti neke vrste medgeneracijske zaobljube o sodelovanju in povezovanju.

dsc_0528

Delavnica v Velenju, 30. marec 2016.

Je pa proces pokazal, kar je dobro, da vsaj na področju identitete, kdo smo in kaj smo, vlada precejšnje soglasje. »Škoda pa je, da nam takoj nato zmanjka samozavesti in te identitete ne uporabljamo. To pomeni«, pravi sogovornik, da »lahko naredimo še tako krasno poslovno okolje, talentov pa še vedno ne bomo privabili.« In nadaljuje, da se je prav tu izpostavilo vprašanje, kaj pa s talentiranimi Slovenci, ki so odšli v tujino. Prevladalo je stališče, da je pomembno, da Slovenija z njimi ostane povezna in je odprta za mobilnost. Kar naj se kaže v tem, da ko nekdo pride nazaj v domovino, tu dobi priložnost in da ima občutek, da lahko vedno spet gre, ampak se tudi kadarkoli vrne in bo sprejet z odprtimi rokami.

Zeleno, naravno in work-life balance
Slovencem nam je zelo pomembna tudi kvaliteta življenja. Želimo živeti v zelenem, naravi, upravljati z lastnim časom in imeti pravi work-life balance. Prav to slednje ekstremno cenimo, pravi Šooš. Kaj pa smo za to pripravljeni storiti? Določene generacije, predvsem starejše so bolj vključene v aktivnosti v lokalni skupnosti. Na splošno pa je javnomnenjska raziskava pokazala, da smo nad aktivnim državljanstvom Slovenci malo obupali, saj mnogi veliko dobrih praks na tem področju ne vidijo.

radenci-21-marec-2016_20160321_200001

Implementacija ali halucinacija?
»Vizija brez implementacije je seveda le halucinacija,« pravi Timotej Šooš. Zato so na podlagi vizije v juniju in juliju organizirali še 9 dogodkov. Nanje so povabili okoli 600 ljudi iz ministrstev ter strokovnjakov (praktikov in teoretikov). Odzvalo se jih je okli 250. Z njimi so na podlagi vizije že pripravljali strategijo. Razvijali so t. i. »gospodarski model za blaginjo«. In naleteli na izziv. »Izkazalo se je, da se veliko ljudi ukvarja le s svojo njivo in jih druge njive ne zanimajo. V takšnem vzdušju je sodelovanje zelo težko vzpostaviti,« pravi Šooš.

Navdih: Nobelova nagrajenka za ekonomijo
Pojasnjuje, da je navdih za prav ta izziv, kako upravljati s skupnim dobrim, Američanka Elinor Claire “Lin” Ostrom, ki si je leta 2009 z Oliverjem E. Williamsonom razdelila Nobelovo nagrado za ekonomijo. Prejela jo je za svoje dolgoletno raziskovanje na področju upravljanja s skupnim dobrim in izoblikovala 8 načel upravljanja s skupnim dobrim.

Od gospodarske rasti k modelu blaginje
Kot pojasnjuje Šooš, Slovenija, kot je trend globalno, zdaj deluje po izključno enem principu in merilu, to je merilu gospodarske rasti. Državljani pa si želijo blaginjo in sicer tako wellbeeing kot wellliving. »Prehod na model gospodarske blaginje ne ukinja rasti. Ni pa rast več edino merilo,« pojasnjuje. A seveda je iskanje soglasja o tem dolgotrajen proces. »Na veliko področjih še nimamo pravih odgovorov, kako recimo povezati naravne vire z energetiko in gospodarstvom,« pravi in zato se intenzivno delo nadaljuje tudi še jeseni. Strategija pa računa, da bo pripravljena do konca leta.

bled-6-april-2016_dsc_0819